Klan Uč'nklan v POPOTA 2002

Od 3.8 do 12.8.2002

Potovalni del po Julijski Alpah in stalni del v Novem mestu in okolici

*****

Dnevnik tabora

       03/08/2002, prvi dan

Ku lepu! Danes je začel mega POPOTA 2002 od mitičnega Klana Uč nklana. Smo se dobili ob 6.15 v Divači za primt vlak do Ljubljane. Perň na sredi poti sm opazu, da sm pozabu brošure od tabora v avtu od moje mamice, alchč sm jo takoj  poklical na telefoninu in za srečo je bla že na poti za Ljubljano, tako da in fin dei conti brošure so prišle v naše roke (pratikamente namesto se dobit v 6.15 v Divači, bi se lahko dobili ob 8.15 v Ljubljani in bi spali vsaj 1 uro več...). V Ljubljani smo primli koriero do Planice (Rateče) tam, kjer so ene skakalnice še bolj visoke kot Franz, Ozbič in Sosič stavljeni eden vrhi druzga. Smo hodili pol ure in smo se ustavili nekje ob poti, da otvorimo naš POPOTA in tudi da kej pojemo. Po kosilu smo šli na pot in hodili najprej pol urce do Tamarja in potem krenili proti Vršiču. Na tabeli je pisalo, da do Vršiča se rabi 2 uri in ¾. Jaz, ki sem žgajo sm rabu glih tisti 2 urci več. Pot je bla ena figada: po melišču smo hodili gor po 4-ih, in pole pot je bla komunkue strma, tako da Kegla je an par botov zdrsnu in bi bil skoraj padel v prepad, če ga ne bi rešil Skavtski Duh. Smo se ustavili 1 moment na enem sedlu (kjer so me vsi čakali ker sem bil ta zadnji) in tam Franc nam je povedal, da do Vršiča vozijo tudi koriere (avtobusi)... Kako si inteligenten Franc!!! Od tam sm zgubu vseh, ker  me je bolela noga in do Vršiča sem hodu sam (in sem se tudi malo bal). Meno mal, da sem beknu ene ljudi, ki so hodili na Vršič počasi, tako da sem šou z njimi. Tam so me prijazno čakali nekateri soklanovci, s katerimi sem potem prišel do Poštarskega doma, kjer so že čakali uni bolj hitri. Tam smo se začeli ment (ke bale) kaj nardimo iz našega potovalnega, ker smo zvedli, da jutri bo tempešta in moramo menjati cel percorso, ma o tem bomo še poročali. Smo si skuhali večerjo, jo pojedli, malo počakali in... in bašta, zdej sm tele ki pišem. Pole bomo imeli tipo taborno luč, kjer bomo prebrali tudi mojo pisarijo (...mislim...).

Ben, ČAU!

Glasbeni orel

Iztok Cergol

        04/08/2002, drugi dan

Danes per fortuna ni blo tako utrudljivo kot včeraj, ma comunque niti facillon! Ponoči sem lietamente slišala, da se uiva vsa mogoča voda in da grmi. To pomeni, da zjutraj ni blo treba ustat pred 9! Moram rečt, da ce la siamo presa comoda, difatti okoli 10 smo primli prvi autobus za v dolino: večini je bilo žal, da trud enega dneva je šel v nič (anzi, vsem), ma, ker se ne ve nikoli, je blo verjetno najboljse (comunque, pole cel dan ni padla 1 kapljica...). Celo jutro smo se peljali z autobusi (mislim, da smo jih primli 3 ali 4). Iztok F. je v pol uri srečal polovico parentele, ob poldne invece smo pojedli kosilo ob postaji v Bledu. Cergol je potem dobil drugi zaino (so mu ga prinesli starši) in smo se »končno« napotili... za približno 3 ure! Pot ni bila tako grozna, razen tiste pol ure salite kjer X poco se ne bi zgubili. Na žalost časa je bilo malo in jaz sem počasna, zato si nisem uspela ogledat vseh lepih razgledov... vsekakor če včeraj mi je rešil življenje Tojo, danes mi ga je rešil Kegla (X poco ne bi zgrmela v 1 prepad...). Sedaj smo v Vodnikovem domu na višini 1805 m, bomo jedli in smo spoznali 1 skupinico skavtov, od katerih najstarejši ima 19 let (me sa, da bojo končali slabo tle). To je vse. Glede današnjega dne nimam kaj dosti za dodat, razen, da nimam pojma, kdo je pršu prvi do koče, ma verjetno se bom spomnila še en teden, kako je bil oblečen Cergol, siccome za 1 uro sem imela samo njega od spredaj... eh ja, je malo 1 kritika, ma ni moja krivda, če mislim, da pravi moški niso tisti, ki tečejo prvi naprej, ma tisti, ki pomagajo in čakajo druge... Bom, bom končala s stavkom Nejca Zaplotnika, ki je enkrat rekel: Ko si v gorah se zaveš, da tu ni najvažnejši cilj, temveč pot, na katero so odpraviš.

Požrešna puma

Verena Caris

        05/08/2002 , Tretji dan

Dana mi je bila ta čast, da opišem dan, v katerem smo šli na Triglav. Ou, ke figo!!! (Perň col senno di poi). Začnimo kar po vrsti. Iz Vodnikovega doma smo približno ob 8.30 se napotili proti Doliču. Ker je včeraj Verena nam očitala, da ne čakamo počasnejše soklanbovce, sem se odločil, da bom ostal zadaj. Ampak moja dolga noga in mojih 65 kilov so me peljali naprej kar hitro, zato sem se večkrat ustavil, da počakam svoje kolege. Izkoriščal sem to priložnost, da bi si ogledal prelepe razglede. Prvič sem se ustavil in gledal prelepe lepote, ki jih samo narava je zmožna narediti. Ob prihodu v koči na Doliču je vreme slabo obljubljalo, ampak po hitrem kosilu smo odločili, da se približamo Triglavu, in da bomo na poti odločili, če se bomo povzpeli do vrha, ali se bomo vrnili nazaj zaradi slabega vremena. Ko se je navadna steza končala in začela zavarovana plezalska pot, so se nekateri klanovci vstrašili. A naš voditelj, Franc Biancuzzi, je prepričal vse, da bi se napotili proti vrhu. Prišlo je do sodelovanja med klanovci. Ob prihodu na vrh je strah izginil, trud se je malo olajšal in prišel je na vrsto krst tistih, ki niso še bili na Triglavu. Boja so se vrstili: Lombardo, Kulazz, Vigna, L'ka in seveda Franz. Po slikah, podpisih in žigosanju raznoraznih papirčkov je sledil slavnostni trenutek, ko smo zapeli Zdravljico. Počasi smo se napotili proti koči. Franc, pristni Land Rover, je bil razočaran na nekatere svoje klanovce, četudi tega ne prizna, ki so se spuščali kar po petih: dve roki, dve nogi in rit. Nekateri so dospeli do koče predno je začel padati dež, nekateri pa so se zmočili. Trud in dež sta nekatere klanovce privedla do tega, da so kar naročili večerjo v koči. Dan je bil naporen, a nam je dal veliko zadoščenj. Tako je večer prijetno potekal, do trenutka taborne luči.

Duhoviti orel

Paolo Vigini - Vigna

        06/08/2002 , četrti dan (ali deževni dan)

KAŽIN, kot pravi Lomb. Vsak se je zbudil z drugačno Željo. Tisti bolj športni kot naš KULAZZ so si želeli sonce, nasprotno pa bolj lenuhi so si želeli dež, da bi lahko spali kaj več. Franc nas je zbudil in nam rekel, da vreme je v redu, po petih sekundah se je popravil: dežuje. Nekjateri so bili veseli, saj so lahko spali ali pa igrali karte v koči. TEZEJ se je važil z magičnimi igrami. Končalo je deževati, vsi smo se spravili ven in po običajnem branju brošure, katere smo mislili, da ne bodo prišle z nami na potovalni, vsaj tako smo upali, smo krenili na pot. Toda, »NON SARA' UN CASO« smo v 13 z trinajstimi nahrbtniki, je začelo po petih minutah ulivati kot iz škafa. PORCA LORCA kot pravi Franc. Naša nesreča nas ne  zapusti. Pot je bila kratka a z dežjem prav neskončna. V mojih gojzerjih so manjkale samo ribe. Na srečo smo končno prišli in koča nas je toplo sprejela. Vsak od nas je bil tako truden, da je po kosilu zaspal za dve urci, Rajko pa se je pravkar zbudil. Upam, da bo spal tudi ponoči! Sedaj pa sem lačen in na misel mi ne pride nič pametnega za napisat, vidim samo moj gulaž pred očmi, torej zaprem zvezek.

Mitja Jevnikar

        07/08/2002 , peti in zadni dan potovalnega dela

Ko smo se zbudili, smo že vsi vedeli, da je danes zadnji dan potovalnega dela. Nekateri so bili zelo veseli, kot npr. Jana, ki je nas isti dan »tragično« zapustila, zaradi »neznanih« razlogov: starši so jo prišli iskat v Bohinjski Bistrici. Mah, škoda, saj smo izgubili naš nesrečni trinajsti element. Mogoče bomo imeli kaj več sreče z vremenom na stalnem delu v Novem Mestu. Mah, bomo videli! Torej, pojdimo malo nazaj s časom. Zjutraj smo odpotovali iz Vodnikovega doma proti Stari Fužini. Pot je bila dolga, vendar ne trda. V S. Fužini smo napravili prve nakupe, ki so nam omogočili dostojno kosilo. Od tam smo skočili na avtobus in se odpeljali do Bohinjske Bistrice, kjer smo vzeli vlak za Jesenice. Na Jesenicah smo dolgo čakali na stegovodkinjo stega Jesenice 1, ki je nas pospremila do skavtskega sedeža, kateri bo za danes naš taborni prostor. Za tem smo odšli v bližnjo trgovino in jo dobesedno izpraznili. Zapravili smo okoli 500 kart za hrano in pijačo, ki nam bodo služili na stalnem delu. Dan se je končal na poseben način. Šli smo vsi skupaj do bližnjega pub-a in si vzeli nekaj birc za začetek dolge noči. Po končani pokušini piva, smo se preselili v irski lokal. Ko je krčmar slišal, da smo iz Trsta in zavohal naše žejne skavte, se je na vso moč potrudil nam lepo vstrežit. Uč'nklan je spletel nove vezi ob dobri pijači in paninov do dveh zjutraj. Smo se zares zabavali in za konec odnesli zasluženi vojni plen: dva boccala (glaža): eden Vigini in eden Cergol: smo prav Fora. Upam, da se bomo jutri pravočasno zbudili, da vzamemo vlak za NM.

Jamski medved

Štefan Kegljevič - TEZEJ

P.S.: Potovalni tabor se je končal točno ob 12.15, ko smo stopili na asvaltirano cesto, ki je oznanjevala civilizacijo.

        08/08/2002 , šesti dan

Tokrat smo se zbudili bolj pozno kot ponavadi, ovvero ob 9, ker je bil prejšnji večer malo drugačnejši od prejšnjih... Po zajtrku in pospravi nahrbtnikov, smo se odpravili na železniško postajo Jesenice. Tam smo stopili na vlak, v dvanajstih z dvanajstimi nahrbtniki in se odpeljali do LJ. Tam smo stopili na drugi vlak s katerim smo dospeli v famozissimo Uršna Sela. Tukaj so nas čakala dva skavta in dve skavtinji iz Novega mesta. Skupaj smo šli na dom prijaznega skavta, ki nas bo danes gostoval. Po docci smo zavohali l'odorino dei CIVA in smo v hipu bili vsi pri mizi. Na vsako portato mesa smo se znesli con la solita voja de manjar! Treba rečt, da so nas tukajšnji skavti in skavtinje prelepo sprejeli in prestregli. Medtem, ko jaz pišem, tudi z Verilninimi nasveti je v teku feštin. Speremo, da bo KAŽIN!!!

Izginjajoči leopard

Rajko Dolhar

        09/08/2002, sedmi dan

Zbudili smo se s polomljenimi kosti okoli 8.30. potem smo spet zaspali ob 9. pa se spet dokončno zbudili. Zajtrkovali smo skupaj z našimi novimi prijatelji iz Novega Mesta pod močnim soncem. Nato smo se odpravili pravočasno in naglo do postaje, kjer smo primli vlak, ki nas je privedel do Novega Mesta. Tu so nekateri se pozanimali za urnike in listke za avtobus, drugi pa so se odpravili po nakupih, tretji pa so kar na postaji čakali. Pot nas je potem privedla do centra za umsko prizadete. Tja smo se srečali z bolniki in zapeli nekaj pesmi, se zabavali in tudi nekako spoprijateljili. Ostali smo tam do 13.45. potem pa odšli v center in primli avtobus za Sotesko. Tudi tokrat smo imeli malo smole z vremenom, saj je začelo zlivat prav, ko smo iztopili iz avtobusa. Zatekli smo se k kmetu Poldu (čeprav še kdo ni convinto, da tisti je naš kmet). Pri Kumeljih smo pojedli, pojkadili cigarete in čakali na bolše vreme. Ko se je neurje umirilo smo se z negotovim čamacom odpeljali do kraja tabora. Paolo Caronte in Franc Sirenetta so nas odpeljali čez nas in bulbo od Cergola. Zdaj so naši vogatori pripeljali vse in jaz sem pod mogočnim vrtnim padiljonom. Večerja in taborni ogenj sta odprti vprašanji...

Izmuzljivi leopard

Roberto Lombardo

        10/08/2002, osmi dan

Il buon giorno si vede dal mattino. Imamo medveda, ki hodi okoli tabora. Cmq pazienza, ker dokler ne pride tema se ne boji nobeden. Zjutraj smo šli v sedmih naredit špežo in barka in drugi so med tem pripravili splav in jambor. Po dobrem kosilu smo naredili en partidin na balon, kjer smo spoznali le doti nascoste od Tezeja. Nato nas je končno dosegla Anči in smo vzeli occasion za naredit en škerzetto Cergolu, da je padla harmonka v reko. Po slavnostnem vzdigu jambora pa smo se ob zvoku harmonike vrgli v ledeno vodo in zdaj, ob pripravljanju večerje se še segrevam, drugi pa pripravljajo en mitico taborni ogenj; upamo, da nam ne bo potreba del fiato alcolico od Cergola in da nas ne bo obiskal medved, soprattutto Robija.

Anonimus

        11/08/02002, deveti dan

Neanca reč tudi danes zjutraj, ko smo se zbudili, je močno deževalo. Mislil sem si:«Danes ne bomo naredili nič.« Tokrat pa je Franc začel z zbujanjem in rekel, da moramo v Sotesko k maši. To ni bilo lahko, saj smo morali s čolnom prit na drugo stran reke z močnim dežjem; kljub tem težavam pa smo prisostvovali nedeljski maši. Po maši, ker vreme se ni izboljšalo, smo se začeli menit, če se bi splačalo že danes zapustiti taborni prostor. Na koncu je bila odločitev ta, da se zapusti taborni prostor. Čeprav je še deževalo, smo počasi podrli tabor; ko nam je dež pustil majhno pavzo, smo pospravili šotore in vse odpeljali na drugo stran reke. Na pomoč so nam prišli klanovci iz Novega Mesta, ki so nas gostovali v skavtskem sedežu in so nam pomagali, da odpeljemo tja vso opremo. Zelo prijazna je bila gospodinja kmetije, ki nas je pogostila s toplo kavo. Ko smo prišli v Novo Mesto smo se namestili v skavtskem sedežu in začeli s kuhanjem večerje. Večerni program smo začeli z obredom podpisa listine klana, ko so naši »novi« člani polnopravno postali Uč'nklanovci; temu bo sledila še mega fešta na katero mi in novomeščani nestrpno čakamo.

Refleksivni gams

Luka Kociančič

        12/08/2002 , deseti in zadnji dan

Eh, gia'. Je pršu anka ta dan. Po razburjeni noči smo se prebudili kar zaspani in čuješ Franca: »Daj, zb'te se, mur'mo jt.« Ura je deset. Krpani zberemo zs spalnih vreč. L'ka in Štefan G. sta medtem že prpravila zajterk za vse nas. Na hodniku pojemo nekaj piškotov z Viki kremo in Nutello in spijemo Neskquik. Jutro se bliža poldnevu, ko Anči pritegne našo pozornost. Zberemo se v krogu ter nadaljujemo trilogijo o Kdo sem, in kakšni so moji cilji. Izmenjamo si svoje misli v zvezi s tem, kako se bomo ranali po odhodu iz tega Klana Uč'nklana. Po tem »resnem« delu je izrazil še vsak od nas mnenje o letošnjem Ptovalnem taboru, ki je bilo seveda pozitivno in polno novih izkušenj za vsakega izmed nas. Ura je 13.30 ko se začnemo pomikati proti novomeški železniški postaji. Nekaj klanovcev in klanovk nas je pričakovalo na peronu, od katerih smo se še zadnjič odslovili. Upajmo, da bomo imeli še priložnosti srečati se z Novomeščani, ker so nam v stiski bili pripravljeni hitro priskočiti na pomoč, pa tudi zelo razpoložljivi veseliti se z nami. Zdaj smo na vlaku in odhajamo proti Ljubljani. Pokosili smo še tisto hrano, ki smo jo imeli. Klan Uč'nklan se vrača doma v Trst.

Modri lev

Martin Tul – Kulazz

Besedilo pretipkal naš Vigna

Klan Uč'nklan se iskreno zahvaljuje vsem skavtom stega Novo mesto 1 za izjemen sprejem vseh nas ter za pomoč, ki so jo nam nudili.

(fotografije mogoče še pridejo)

 THE END

[Nazaj]