Iz moje beležnice

(Tabor  tržaških in brežanskih izvidnikov in vodnic)

22. julij 2003

Skupni odhod z Opčin je bil predviden ob osmi uri zjutraj. Naš taborni prostor je bil v Beli krajini, in sicer v bližini Semiča, kamor so nas kar z osebnimi avtomobili pripeljali starši. Seveda v taki poletni vročini, kot je bila letošnja, je bila vožnja v klimatsko opremljenih avtomobilih nadvse prijetna. Ker pa nam je bil določeni predel dolenjske pokrajine povsem nepoznan, se je naša vožnja kar podaljšala, saj smo skoraj vsi zgrešili pot in šele po dolgem času dospeli do cilja: do male vasice Potoki, ki se nahaja globoko v dolini, okrog in okrog obdani z gozdovi. Že prvi dan smo si postavili šotore in tu se je začela naša skavtska pustolovščina.

23. julij 2003

Naš načelnik Neustavljivi leopard je v pogram današnjega dne vključil Veliko igro: prva skupina se je spopadala z mimetizacijo v gozdu in s preizkušnjo v ekološko nepriporočljivi mlaki, druga skupina pa je pokazala svojo spretnost in iznajdljivost v kuhinji, in sicer v pripravljanju klobas na žaru in zmečkanega krompirja.

24. julij 2003

Nadaljevala se je Velika igra. Izvidniki in vodnice smo se razdelili po vodih, slediti smo morali namreč določenim točkam:

                                                   a) spoznavanje svojega soseda;

                                                   b) spretnost v žaganju in izdelovanju vozlov;

                                                   c) preizkušnja v štafeti;

                                                   č) priprava palačink;

Absolutni zmagovalec Velike igre je bil vod Vider.

Po končanih preizkušnjah smo z velikim naporom poskrbeli za postavitev jambora, ki pa seveda ni bil tako raven in pokončen, kot bi si želeli, saj se je včasih zaradi svoje ukrivljenosti tudi zamajal. Hvala Bogu, da nas je v popoldanskih urah iznenadila deževna nevihta s točo in nam tako poskrbela za “podaljšan popoldanski počitek”.

25. julij 2003

Morda je bil to najslovesnejši dan na taboru. Naša Sara je nestrpno dočakala svoj krst. Postala je Teatralna vidra. Ista usoda je doletela tudi brežanskega izvidnika Erika, le da so njega krstili za Brundastega leva. Tako je pač življenje: vsak ima svoje lastnosti, ki včasih vplivajo tudi na skavtsko ime.

26. julij 2003

Čakalo nas je prenočevanje v nekoliko različnih pogojih: za nekatere izvidnike in vodnice so voditelji določili bivakiranje, ker pa so postavljanje bivakov ovirali merjasci in lovci, se je prenočevanje končalo kar pod milim nebom. Starejšim izvidnikom pa je bolj trda predla, saj so odšli že zjutraj na 10-urni hike in so za svoje prenočevanje dobili primeren senik pa še obilno večerjo, ki jim jo je ponudil gospodar senika.

 27. julij 2003

Čudovito nedeljsko sonce nas je prebudilo s svojo vabljivo svetlobo. Brez obotavljanja smo hitro vstali in se pripravili na nedeljsko mašo. Odšli smo v vas in se pridružili domačinom. Njihova prijaznost nas je posebno presenetila po sv. maši, ko so nas lepo pogostili z bogato zakusko. Sestradanim skavtom se je pač ta pojedina zdela kar se da imenitna, saj so si naši želodčki tako resnično opomogli. V popoldanskem času pa smo vso svojo energijo porabili v igri Roverček, ki smo jo igrali skupaj z voditelji.

28. julij 2003

Začelo se je podiranje šotorov, veselje je polagoma zapuščalo naša srca, saj se je bližal dan odhoda. Za zadnjo noč nam je vreme nekoliko ponagajalo, tako da se je večerni program odvijal ob taborni luči. In ker je bila to zadnja skupna noč, naj bi vsi prespali v velikem šotoru. Lahko si pač mislite, da je bilo spanja bolj malo!

 29. julij 2003

Prehitro so minili ti dnevi. Še zadnji dan nas čaka posprava kuhinje, »friganje« loncev, priprava nahrbtnikov... Med vsem tem delom se marsikomu utrne solza, a iz naših src izzveni nepozabna melodija »...a mi se bomo srečali, se videli še kdaj...«.

Vidra Alenka