Obletnica, ki se je spominjamo danes, je obletnica vsega zamejskega skavtizma. Osebnosti, ki se jih spominjamo, so začetniki skavtskega gibanja v naši narodni skupnosti pred 60 leti. Niso edini zaslužni zanj, kmalu so se jim pridružili drugi, tudi taki, ki so dlje od nekaterih ustanoviteljev vztrajali pri nelahkem delu na vzgojnem področju. A simbolično se ob spominu na prve voditelje zahvaljujemo tudi vsem ostalim, duhovnikom in laikom, moškim in ženskam, ki so za naše mlade darovali, ali še darujejo, svoje sposobnosti, svoj čas, svoje navdušenje in vztrajnost.
Zamejski skavtizem je pravzaprav nastal bolj slučajno. Tržaški škof Santin je septembra 1951 poslal za nedeljskega kaplana v Škedenj novomašnika Lojzeta Zupančiča, doma od Sv. Ivana. Zaradi nalezljive bolezni pa je moral kmalu prebiti več dni v izolaciji. Sestra Marica mu je v branje poslala predvojno slovensko izdajo Baden-Powellove knjige Skavt, ki jo je staknila v neki ljubljanski starinarni.
Mladi duhovnik, ki je o skavtih že kaj slišal, se je navdušil in sklenil, da bo uporabil nekaj Baden-Powellovih zamisli pri delu s skupino strežnikov v Škednju. Moč skavtske vzgojne metode pa se je kmalu pokazala, saj so dečki želeli postati pravi skavti. Starši so jih podprli. Zupančiču so se pridružili sodelavci, še ena skupina je nastala v župniji Rojan. Julija 1952 so imeli prvi skavtski tabor na Sv. Višarjah, jeseni so oblikovali prva pravila in združenju določili ime: Slovenski tržaški skavti. Kaplan Zupančič je postal prvi duhovni vodja, prof. Oton Berce prvi načelnik in prof. Ivan Theuerschuh starešina. O njih bomo več slišali pred njihovimi grobovi, ki jih bomo obiskali po maši.
Osem let kasneje, leta 1959, so nastale Slovenske tržaške skavtinje. Zgled iz Trsta je nato spodbudil nastanek prve, kratkotrajne skupine skavtinj v Gorici leta 1963. Naslednje leto so nastali slovenski goriški skavti, leta 1967 so se spet pojavile goriške skavtinje. Iz teh štirih sprva ločenih organizacij je leta 1976 zrasla Slovenska zamejska skavtska organizacija. Vseh zaslužnih voditeljic in voditeljev ni mogoče našteti, ker pa smo slišali za imena nekaterih za skavtizem zaslužnih duhovnikov, naj dodam le še Jožeta Prešerna za ustanovitev skavtinj in Kazimirja Humarja ter Oskarja Simčiča za razvoj skavtizma na Goriškem.
A začetki so bili tu, v Škednju, pred 60 leti.
Svet je bil takrat povsem drugačen od današnjega. Trst je spadal v negotovo Cono A Svobodnega tržaškega ozemlja, v katerem so divjali ostri narodnostni, ideološki in politični spori. Televizije ni bilo. Ni bilo telefončkov, računalnikov tudi ne. Avto so imele le premožne družine, potovanja z letali so bila stvar fantaziranja, športnih društev je bilo bolj malo, na višje šole se je vpisoval le delček mladih, in še bi lahko naštevali razlike.
Pobudniki skavtske organizacije so hoteli mladim nuditi možnost druženja, razvedrila, življenja v naravi, a tudi možnost, da si s pomočjo voditeljev in duhovnih vodij oblikujejo globoko vero, da ostanejo zvesti svojemu narodu in jeziku, da se ne zaprejo v egoizem, temveč postanejo pošteni in aktivni člani družbe, vsak po svojih možnostih in na svojem mestu.
Ta načela pa so kljub vsem spremembam, ki so nastopile v šestih desetletjih, še vedno aktualna.
Ivo Jevnikar (30.10.2011)