Spomin na g. Lojzeta Zupančiča

Gospod Zupančič se je rodil pri Sv. Ivanu v Trstu 18. maja 1927. Malo semenišče je obiskoval v Gorici, Kopru in spet v Gorici, bogoslovje pa v Trstu. V duhovnika je bil posvečen 1. julija 1951. Septembra ga je škof poslal za nedeljskega kaplana v Škedenj. Že oktobra je začel zbirati strežnike in druge dečke. Skavtizem je nekoliko poznal že iz mladih let, ko se je pri Sv. Ivanu ilegalno zbirala skupina italijanskih katoliških skavtov iz različnih delov države. Ko je zbolel za davico in se je moral v izolaciji zdraviti v tržaškem semenišču, mu je sestra, profesorica Marica, darovala slovenski prevod Baden-Powellovega priročnika Skavt, ki je izšel leta 1932 v Ljubljani. Metode iz Baden-Powellove knjige in Kiplingove Knjige o džungli je začel uporabljati tudi na srečanjih z otroki v Škednju. Prava skavtska organizacija je začela nastajati postopoma, kar sama od sebe. Močno so ga podprli starši mladih skavtov. Najel je stanovanje v Škednju, da bi imel primernejše prostore za sestanke. Še pred božičem mu je začel pomagati prof. Oton Berce. Nastale pa so tudi težave, ker se nekaterim nova organizacija ni zdela potrebna in tudi italijanskim nestrpnežem ni šla v račun.

Kmalu, junija 1952, je prišla premestitev v Bazovico, a fantje in njihovi starši so vztrajali. Poleti je sledil prvi "tabor", še brez šotorov, na Sv. Višarjah. Med udeleženci so bili tudi že fantje iz Rojana. Pristopil je prof. Ivan Theuerschuh. Jeseni se je delo razplamtelo. Po Škednju in Rojanu so nastale skupine v Dolini, pri Sv. Jakobu, na Opčinah in drugje. Pomagali so mladi duhovniki, zlasti Marij Gerdol, Albert Miklavec, Albin Germek, Dušan Jakomin, nekateri starejši laiki. Leta 1953 je škof Santin potrdil prva pravila Slovenskih tržaških skavtov in Zupančiča imenoval za duhovnega vodjo. Takrat so se v vodstvu dogovorili, da je prof. Theuerschuh starešina, prof. Berce pa načelnik. Leta 1955 je nastopil hud udarec s smrtno nesrečo na taboru. Na Višu je padel član prve škedenjske skupine Franko Stopar. A organizacija je obstala in rasla. Leta 1958 so uvedli volčiče, leta 1959 roverje. Ločeno so leta 1959 nastale skavtinje. G. Zupančič je ostal duhovni vodja do 28. oktobra 1966.

Potem ko je kot župnik v Grljanu in kancler na škofiji 23. decembra 1993 umrl v bolnišnici na Katinari, smo mu skavti in skavtinje tu 27. decembra zapeli Pesem slovesa. Bil je namreč ustanovitelj Slovenskih tržaških skavtov in torej slovenskega skavtizma v zamejstvu. Še danes se ga najstarejši skavti s simpatijo spominjajo s taborov in sestankov ter srečanj, pa čeprav je že leta 1966 povsem opustil aktivno delo v organizaciji. Na začetku pa je bil njena duša in prvih 15 let fantovski škofijski duhovni vodja.

 

Ivo Jevnikar (30.10.2011)