»Bodite vedno pripravljeni z oklepom na sebi razen, ko spite.« Prvi viteški zakon je bil kot nalašč napisan na kožo skavtom in skavtinjam Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki se v nedeljo, 24. februarja, niso prestrašili ne snega ne slabih vremenskih razmer in so izpeljali načrtovani Dan spomina na skavtskega ustanovitelja Lorda Badna Powella. Letošnja osrednja tema je bila namreč»viteštvo« in z njim povezan lik sv. Jurija, ki je zavetnik vseh skavtov sveta. Kanalska dolina, kamor so se odpravili na enodnevni izlet s tremi polnimi avtobusi, je bila še posebej bogato obdarjena s snegom in je tako ponudila enkratno priložnost, da so lahko skavti doživeli nepozaben dan v objemu pravljične zasnežene narave, prijetne družbe in ob razmišljanju na svoje vrednote.
Potem ko so udeleženci izleta prisostvovali sv. maši v Žabnicah, ki jo je daroval domači župnik Dionisio Mateucig in jo s svojo mladostjo in svežino še posebej obogatili, so se člani razdelili v tri starostne skupine. Najmlajši volčiči in volkuljice so izvedeli, da je hudobni čarovnik začaral grad kralja Arturja v Ukvah in njihova naloga je bila, da bi rešili kralja in dokazali svoje viteške vrednote sledeč zakonom, ki so jih spoznavali: »Bodite pripravljeni bojevati se za Domovino in Cerkev. Karkoli delate, delajte dobro in branite vaš ponos. Ne prelomite nikoli dane besede. Rešite ponos vaše države tudi za ceno svojega življenja.« V jutranjih urah so si mladi vitezi iz odpadnega materiala izdelovali ščite, sablje in oklepe, da bi se pripravili na boj. Potem ko so se okrepčali s kosilom, pa so se odpravili v zasneženo pokrajino in morali so prestati štiri preizkušnje, preden so prišli do začaranega Arturjevega grada: na prvi postojanki so tako s svojim na novo izdelanim orožjem mladi vitezi dokazovali svojo povezanost in bratski duh v skupini, na drugi so morali dokazati svojo vztrajnost pri premagovanju težav, na tretji postojanki so reševali življenja šibkejših, na zadnji pa so morali dokazati svoj pogum. Na koncu pa jim je le uspelo in začarani Arturjev grad je bil rešen.
Tudi izvidniki in vodnice (srednja starostna veja) so svoje aktivnosti ambientirali v viteškem duhu in so se odpravili v zasneženo gorsko naravo. Poleg že omenjenih viteških zakonov so odkrivali tudi tiste, ki so narekovali vitezom braniti revne in pomagati tistim, ki si sami ne morejo pomagati, uriti se v opravljanju tudi najbolj ponižnih in težavnih del z veseljem in dobro voljo ter delati dobro drugim. Po vzoru teh zakonov, ki so vodili viteze v srednjeveških časih, so se tudi skavti preizkusili in v naravi izdelovali hiše za uboge ljudi, oz. iglooje, kamor so se lahko zatekli pred slabim vremenom. Med raznimi preizkušnjami so morali dokazovati tudi svoje zdravje, moč in pripravljenost na boj. Nadalje pa so se ob pogovoru o časti in zvestobi, še zavedali njihovega pomena in jih skušali aktualizirati v današnjem svetu, ob koncu pa so se tudi izvidnik in vodnice pripravljali na boj, tako da so izdelali pravi katapult.
Najstarejši člani, roverji in popotnice so imeli na programu vzpon do koče Grego s krpljami; ker pa snežne razmere tega niso dovoljevale, so svojo pot preusmerili v dolino Zajzere, kjer je bila hoja po sveže zapadlem snegu prav tako naporna. Viteški zakoni so spremljali tudi najstarejše člane, ki so ob njih razmišljali in ob koncu tudi po skupinah predstavili prizore, s katerimi so postavili vrednote viteštva v današnjo družbo.
Vsi člani organizacije so se ob koncu dneva še srečali v Ukvah, kjer jim je bodisi Društvo Planika kot domače društvo ponudilo prostore, da so lahko izvedli še taborno luč, in drug drugim predstavili to, kar so čez dan delali. Zaključno sporočilo taborne luči je bilo ob prizorih, škečih, plesih in pesmih vsem na dlani: viteški zakoni niso pokopani v pretekli zgodovini, temveč živijo še danes, seveda v današnji družbi primerni obliki; skavti lahko dokazujemo viteške vrednote, kot so pomoč bližnjemu, pogum, vztrajnost in jih lahko tudi prenesemo v okolja, kjer študiramo, delamo in živimo. (cer)
