Prof. Ivan Theuerschuh je bil prvi, obenem pa tudi zadnji starešina Slovenskih tržaških skavtov, po letu 1976 pa starešina SZSO, in to do smrti.
Novi vzgojni organizaciji se je pridružil že kmalu po začetkih v Škednju. Gotovo je bil vsaj določen čas že na prvem poletnem taboru na Sv. Višarjah leta 1952, ki sta ga vodila g. Lojze Zupančič in prof. Oton Berce. Ko je za tem tržaški škof Santin potrdil prva pravila Slovenskih tržaških skavtov in g. Zupančiča imenoval za duhovnega vodjo, je postal prof. Berce prvi načelnik, prof. Theuerschuh pa starešina. Izmed te trojice je najdlje ostal aktiven v organizaciji. Vodil je več skupin, vodilno sodeloval na 22 taborih (do leta 1974, ko je imel malo manj kot 70 let) in na sejah vodstva, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Enega zadnjih javnih skavtskih nastopov je imel ob slavnostnem tabornem ognju 1. avgusta 1976 na I. slovenskem zamejskem jamboreeju v Pinedu v pordenonski pokrajini.
Prof. Theuerschuh je bil politični emigrant, ki se je po vojni ustalil na Tržaškem kot profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na več slovenskih srednjih šolah. V Trst pa je dospel kot že oblikovana in uveljavljena osebnost srednjih let. Rodil se je leta 1904 v Ljubljani. Najprej je bil učitelj v več krajih, zadnja leta pred vojno v Slovenj Gradcu, kjer je bil ravnatelj meščanske šole, zelo dejaven pa tudi v gasilskem društvu, hranilnici in politiki. Leta 1938 je bil celo izvoljen za poslanca Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu. Po okupaciji so ga nacisti aretirali in izgnali v Srbijo, vendar mu je uspelo priti kasneje v Ljubljano, iz katere pa se je zaradi komunizma ob koncu vojne podal v begunstvo.
Ker ni dobil italijanskega državljanstva, je bil na šoli vedno suplent. Prva leta se je udejstvoval tudi na manjšinskem prosvetnem in političnem področju. Potem se je popolnoma posvetil skavtizmu, a tudi vzgojnim in družinskim vprašanjem, o katerih je veliko pisal in predaval, tudi na radiu.
V skavtski organizaciji je bilo zanj značilno, da je zaupal mlademu človeku, mladim voditeljem, ki jih je znal spodbujati, jim prepuščati delo, a jih je pred zunanjimi kritikami - upravičenimi in neupravičenimi - tudi vedno branil. Umrl je 15. julija 1982 in je pokopan na Colu.
Ivo Jevnikar (6.11.2011)